Pokrajine v Sloveniji skozi pogled stroke

Državni svet je pripravil pregled vsebine predloga pokrajinske zakonodaje.

Objavljen je tudi zbornik “Pokrajine v Sloveniji” z vsemi osnutki pokrajinske zakonodaje. Državni svet je v mesecu novembru na vse občine naslovil poziv, da se občinski oziroma mestni sveti do 1. marca 2021 opredelijo do predloga vzpostavitve pokrajin. V kolikor bi občine želele, da se gradivo predstavi na sejah občinskih svetov, lahko to sporočijo na pokrajine@ds-rs.si.

Na posvetu je sodeloval tudi predsednik ZMOS mag. Gregor Macedoni. Poudaril je, da ZMOS podpira razpravo o tej pomembni temi in da bo uvedba pokrajin pomenila največji poseg v sistem lokalne samouprave v Sloveniji po letu 1994. Izrazil je splošno ocena, da temeljni, občinski nivo lokalne samouprave deluje dobro, še posebej glede na omejene finančne in kadrovske vire. “V Sloveniji imamo lepo urejene kraje, zavidljivo raven zagotavljanja javnih storitev (na primer vrtcev), kakovosti pitne vode in drugega, občine pa tudi sicer izvajajo številne investicije, ki dvigajo kakovost življenja občanov. S tega zornega kota je zato upravičen razmislek o nadaljnji krepitvi pristojnosti občin.”

“Razvoj lokalne samouprave v Sloveniji je ubral (verjetno naravno) pot drobitve na manjše enote, ki naj bi sicer nominalno zagotavljale večji vpliv prebivalcev na lastni razvoj. Dejansko pa vidimo, da se centralizacija države skozi čas krepi, da je zato vpliv občin manjši in da razvoj poteka neenakomerno.” Veliko število občin pogosto pomeni tudi podvajanje določenih dejavnosti ali javnih služb, ki bi jih bilo veliko bolj racionalno organizirati na regionalnem nivoju, kjer se lahko dosega ekonomija obsega, nižajo stroški in povečuje učinkovitost. Pogosto je težavno izvajanje medobčinskih projektov zaradi administrativnih ovir in podvajanja postopkov, pa tudi premajhne finančne moči večjih ali manjših občin.

Uvedba pokrajin bi zato morala prispevati k:

• ekonomiji obsega izvajanja javnih služb, kot so na primer centri za ravnanje z odpadki, in doseganju prihrankov za občane,
• lažji izvedbi medobčinskih in regionalnih projektov, vključno z usklajevanjem partikularnih interesov občin, postati morajo del rešitve v smislu manjših administrativnih obremenitev (brez podvajanj postopkov, hitrejša realizacija projektov),
• decentralizaciji, pri čemer morajo imeti za vse našteto dovoljšnjo finančno moč in avtonomijo do države.

Mag. Macedoni je opozoril tudi na to, da je potrebno tehtno premisliti tveganja, ki jih prinese nova raven oblasti. Pokrajine namreč ne smejo povzročiti dodatne kompleksnosti izvajanja politik. Pomembno vprašanje je, kako zagotoviti usklajenost izvajanja lokalnih in regionalnih in nato tudi državnih politik. Zato bi bil potreben premislek, da se usklajenost med občinami in pokrajinami doseže z uveljavitvijo kombinacije posrednih in neposrednih volitev članov pokrajinskih organov (del teh bi bil izvoljen neposredno, del pa izmed članov OS). Tako bi bil vsaj deloma zagotovljen vpliv občinskih oziroma mestnih svetov.

V svoji razpravi je predsednik ZMOS opozoril tudi na nedorečen položaj mestnih občin, ki so ravno tako kot pokrajine ustavna kategorija. Odločba Ustavnega sodišča iz davnega leta 1996 pravi, »da imajo mestne občine po ustavi drugačen položaj od ostalih občin.« Mestne občine imajo namreč po ustavi pristojnost za opravljanje nalog iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest. Naloge iz drugega odstavka 141. člena Ustave so izvirne, ne pa prenesene naloge (mestna občina jih opravlja “kot svoje”). Ustava zato zavezuje zakonodajalca, da z zakonom uresniči ta poseben položaj mestnih občin in določi obseg njihovih posebnih nalog.

Ker to vprašanje po približno 25 letih še ni rešeno, v ZMOS sprejemanje pokrajinske zakonodaje ocenjujemo kot priložnost, da hkrati celovito uredimo položaj in naloge mestnih občin. To bi sicer optimalno dosegli s posebnim zakonom o mestnih občinah, a rešitev bi lahko našli tudi v poglavju znotraj pokrajinske zakonodaje (v tistem delu, ki govori o nalogah pokrajin, prenesenih z države).

Mestne občine so tudi naravna središča pokrajin, že danes zagotavljajo številne javne storitve regionalnega pomena, zato je potrebno v njih vzpostaviti tudi bodoče pokrajinske upravne strukture, a na racionalen način. Trenutno predlog predvideva, da bo poleg Ljubljane in Maribora, ki imata po mojem mnenju ustrezno določen poseben status, 8 mestnih občin predstavljalo sedež pokrajin, v dveh pokrajinah pa mestnih občin ni. ZMOS še vedno zagovarja stališče, da naj bodo sedeži pokrajin v mestnih občinah. Zato predlagamo premislek, da bodoči sedeži pokrajin, ki trenutno nimajo statusa mestne občine, ta status pridobijo z uveljavitvijo pokrajinske zakonodaje.

Mag. Macedoni je zaključil, da če bodo vsi akterji na projekt gledali kot priložnost, da izboljšamo delovanje in učinkovitost javnega sektorja, da pospešimo razvoj vseh delov države, in da je torej regionalizacija v širšem javnem interesu, ves vložen trud v pripravo pokrajinske zakonodaje sigurno ne bo zaman.